Odbojkarski začetki, neposredno v članski ekipi
Moj prvi stik z Odbojkarskim klubom Ljutomer sega v moje zadnje osnovnošolske počitnice, po sedmem razredu osnovne šole. Trener v klubu, profesor na gimnaziji v Ljutomeru, Tone Ficko, me je pomeril od pet do glave, medtem ko sem mu nalagal vreče apna v zdaj že bivši trgovini z gradbenim materialom, Zarja se je imenovala. »A bi ti prišel na odbojkarski trening, maš kar primerno višino. Kondicijske priprave se pričnejo 22. avgusta. Pridi.«, je rekel.
A bi ti prišel na odbojkarski trening, maš kar primerno višino. Kondicijske priprave se pričnejo 22. avgusta. Pridi. –Tone Ficko
Ampak ta beseda, kondicijske priprave, mi ni niti malo dišala. Ko sem samo pomislil, da bi moral teči, po možnosti več kilometrov, me je čisto minilo. Ni to zame. In nisem šel. Takrat.
To poletje, daljnega 1988. leta, sem en mesec preživel v skladišču že omenjene bivše trgovine z gradbenim materialom, Zarje. Še dobro, da je imel profesor Ficko apno za naložiti, ker so bile vreče 33-kilogramske. Mel jih je ene par, ampak sem zmogel. Vreče cementa so bile, verjetno so še vedno, 50-kilogramske, le-te so bile kar zalogaj.
Osnovnošolska prva rezerva v odbojki
V osmem razredu osnovne šole, Osnovne šole Ivana Cankarja Ljutomer, smo seveda imeli tudi osnovnošolsko ekipo v odbojki. Ki kot rečeno, ni bila moja prva športna disciplina. Moj prvi šport takrat je bil namizni tenis. To sva trenirala, pretežno sama z Boštjanom Korošcem, ki je bil razred pred mano (čeprav sva isti letnik, je on prvi razred preskočil), pod mentorstvom učitelja, Bojana Žižka. Tako da sem bil v osmem razredu potem na krožku namiznega tenisa… ne vem, sam, ali kako? Verjetno ne, samo ne spomnim se, s kom sem treniral? No, nazaj k odbojki. Sem bil sicer uvrščen v osnovnošolsko ekipo dečkov, a sem bil prva rezerva, ker nisem znal zgornjega servisa temveč samo spodnjega.
Moji odbojkarski začetki v 1. letniku gimnazije
Ko smo prišli celi nadobudni v 1. letnik gimnazije, srednje naravoslovno-matematične smeri, kot se je takrat reklo, sva se ponovno srečala s profesor Fickom. Ki me je sicer dobro poznal iz namiznega tenisa in tudi s tenisa, saj sem poletje pred gimnazijo preživel večinoma na teniških igriščih. Po parih regijskih turnirjih sem bil na koncu 2. pionir Pomurja v tenisu, vse nas je gladko premagal dve leti mlajši, Mitja Zrim. No, tokrat me je potem profesor Ficko le prepričal, da sem začel tudi z odbojkarskimi treningi. Kar mi je super pasalo, namiznega tenisa nisem več igral, tenisa potem jeseni, pozimi in spomladi tudi ne, zato je bila odbojka super opcija. Ne vem, kje smo trenirali, ali smo se vozili v Križevce ali v stari dvorani Gimnazije? Super družba je bila, to se spomnim in sami odbojkarski znalci. Dani Smodiš, Dominik Rudolf, Sašo Kavčič, Mitja in Borut Ficko, Sašo Zidar, Boris Grut… Sam nisem bil ravno nekaj najbolj spreten, ampak mislim, da sem tu in tam dobil priložnost. Igrali smo 4:2 sistem, to se spomnim. Sašo Z. in Mitja sta podajala. Pogosto eden drugemu, seveda. Zgornji servis sem se zgleda vsaj okvirno naučil. In spomnim se, da so nas Mariborčani zelo tepli, Mišo Pušnik, ki je tolkel do stropa, in Peter Primec, ki je podajal, ter Jure Dobošič in kompanija.
Preskok na treninge članske ekipe, sezona 1989/90
Če me spomin ne vara, smo bili potem v mojem drugem letniku gimnazije, prekomandirani kar v člansko ekipo. Ki je igrala 1. slovensko odbojkarsko ligo. Sezona 1989/90 se je pisala. Ne vem točno, kaj je bil razlog za prekomando. Da je bilo članov premalo, ali da nas je bilo mladincev premalo? Ali oboje? Ali pa bolj verjetno kakšni drugi razlogi, v smislu optimizacije in to, bi se reklo. No, po mojem skromnem mnenju, je bila to napaka. Saj smo izgubili eno celo generacijo, generacijo ’72, kjer Dani, Dominik, Sašo in Borut ter drugi potem niso več trenirali, ker s člani niso hoteli trenirati. Jaz se imel kar voljo, in za trening in za tekme. Bil sem zraven le na domačih tekmah, če sem šel na tekmo na gostovanje je bil to že kar uspeh. Igral sem malo, ampak sem bil čisto zadovoljen, da sem bil sploh zraven.
V sezoni 1989/90 smo bili mladinci, pri mojih šestnajstih, v drugem letniku gimnazije, prekomandirani v člansko odbojkarsko ekipo.
Sem se že kar takoj uveljavil kot specialist za blok. Sem pozorno gledal kako nasprotniki igrajo, in ko sem dobil priložnost, običajno za taktično menjavo, sem vedel koga moram blokirati. Podajač Andrej Drvarič je vedel, da nima smisla, da mi podaja. Za nas je tisto sezono igral tudi Dejan Fujs, ki se je zelo izkazal, če posebej na tekmi proti Tovil Olimpiji, ki je takrat igrala pod vodstvom legendarnega trenerja, Vikija Krevsla. Ekipa Olimpije je prišla vsi ono kompletno v enotni opremi, ogrevanje po vseh regelcih, akcije hude, ne spomnim se ali so nas zmagali. Mislim, da ne. Če že, vsekakor ne najbolj gladko, Fujs se je zagotovo zelo izkazal, saj je potem naslednjo sezono prestopil ravno v Olimpijo.
Jože Štrakl je bil nesporni kapetan ekipe, izjemen napadalec, ki je imel strašne probleme z ramo. Pokojni Janko Rajnar je bil izjemen korektor, s skok servisom, ki mu ni bilo para in s podajačem Andrejem sta igrala penal z zadržkom in almo zadaj. Danes bolj ali manj pozabljene odbojkarske akcije. Moja malenkost, kot rečeno, vsake toliko sem malo vskočil, noro, če pogledam kakšne hecne copate sem imel. Koga je brigalo, nisem še vedel, da pravi odbojkarji nosijo tigerce. Boris Grut je bil že kar zvezda takrat, v srednjo šolo je hodil v Maribor, tam mislim, da je čez teden tudi treniral in je prišel potem v petek na trening. Sašo Zidar je bil drugi podajač, vedno me je fasciniralo njegovo tehnično znanje, odbojko je začel trenirati v tretjem razredu osnovne šole. Fascinantno. Mitja Šumak je takrat igral blokerja, mislim da. Drugače tudi izvrsten podajač. Dejan Fujs, majster, na kratko. In podajač, Andrej Drvarič, ki je znal res dobro balansirati to ekipo.
Moja druga sezona v članski odbojkarski ekipi, 1990/91
V tretjem letniku gimnazije sem bil potem že drugo sezono v članski odbojkarski ekipi Ljutomera. Fujs je prestopil v Olimpijo. Dobili smo dve okrepitvi iz Beltincev. Karč Krajcar in Borut Prelog. Dva najbolj zabavna igralca s katerima sem kadarkoli igral. Trenirali smo v Križevcih, bolj ali manj po istem kopitu, moram reči. Tri minute teka, gimnastične vaje, ogrevanje v parih, udarec na mreži, servis, igra. Ne vem, če je bilo kaj drugače, res.
Borut in Karč ste res totalno razvedrila ekipo. To je bilo skozi smeha. Že na prijateljskih tekmah pred sezono se je začela zajebancija, v pozitivnem pomenu te besede. Spomnim se, da je Prelog kar konkretno, na zelo zabaven način sicer, ugovarjal trenerju na prijateljski tekmi proti Radencem v stari dvorani. Mladinci na klopi smo se kar malo spogledovali, sploh ker profesor Ficko ni vedel, kako naj reagira. V ekipi sta bila tudi mali Štrakl, Jožetov nečak in Boris Onišak ter drugi. Na gostovanjih sem bil zdaj že kar stalno zraven, copate sem tudi že imel ustrezne, mislim, da smo dobili protivrednost 100-tih nemških mark, da smo si kupili copate. Ko smo na gostovanju tekmo zgubili, nismo dobili večerje, ampak sendvič s pečenko. Ni kaj, pristop je bil zelo resen.
Karč Krajcar in Borut Prelog, iz Beltincev, sta dva najbolj zabavna igralca s katerima sem kdaj igral.
Sezono smo tradicionalno zaključili na turnirju v Ingolstadtu, na množičnem turnirju za prvomajske praznike. To, da si bil zraven, je bil že kar uspeh. In z nami je šel ponovno Dejan Fujs, ki nas je takrat totalno postrojil, tako da smo potem v finalu premagali prvoligaško ekipo iz Romunije. Naslednjo sezono, moj četrti letnik gimnazije, smo potem dobili novega trenerja, Draga Drevenška, iz Maribora. Več o tem drugič.
Bojan
Bravo stari. Dobro delo si opravil. Sem užival. Še kakšno napako ali dve popraviš, pa bo. 😉
Marko Savić
Hvala, hvala. Težko najdeš sam sebi napake, pa če si še toliko na glas bereš tekst. Sem malo popravil, če mi najdeš še kako napako, kar napiši. Hvala puno.
Marko Savić
Evo, sem po ene dveh letih popravil še par napak. Me zanima, če ti dobiš obvestilo o tem moje zadnjem komentarju?